Cerkev sv. Martina

Podatki o cerkvi so rezultat mojega opazovanja in ustnega izročila. Zato se vnaprej opravičujem, če so podatki pomanjkljivi in tudi morda v navzkrižju z dejstvi, ki jih navaja strokovna literatura. Za svoja dela sem si sposojal krščansko ikonografijo, kar vsekakor sodi v cerkveni ambient.

Dovolil sem si dokaj svojo interpretacijo motiva, ki je včasih malce preveč posvetna z rahlim pridihom humorja. S tem seveda nisem hotel kakorkoli omaloževati ideje cerkvenega hrama. Cerkev sv. Martina nosi letnico 1582. Zvonik in ladja cerkve sta bila uničena med drugo svetovno vojno, obnovili pa so ju domačini leta 1990. V prezbiteriju, ki ni bil poškodovan, je strop z gotskim rebrovjem. Stebri, zlasti kapiteli, so zgodnje romanski z vklesanimi starokrščanskimi znamenji, kot so riba, grozd, roža in znamenji delavnic ter kamnosekov, ki so delno vidna. Ladja je čista, brez stila, v prezbiteriju je baročni oltar. V oltarju je slika na platnu Sv. Martina kot viteza, ki podarja košček plašča (ogrinjala) siromaku. Slika je stara in delo znanega furlanskega baročnega slikarja Parolija. Pred uničenjem so jo rešili domačini in jo shranili.

Vzemimo kot novo poglavje zgodovine cerkvice v trenutek, ko sem jo jaz odkril tako rekoč obnovljeno, prazno in dobil idejo, voljo in v veselje ladjo opremiti. Vzrok za to je bila tudi okoliščina, da sem iskal prostor, kjer bi zaživel moj Mrtvaški ples, ki sem ga ustvaril že šest let prej.

Slučajno odkritje obnovljene prazne glavne ladje jebil prvi korak k uresničenju moje zamisli, želje. Predlog, da cerkvi darujem mrtvaški ples, je župniku Janku Krkoču na mojo prošnjo posredovala direktorica Pilonove galerije, kjer sem tisti čas razstavljal, gospa Irene Mislej, naprej pa svojemu nadrejenemu in spomeniškemu varstvu sam župnik gospod Janko Krkoč, ki skrbi za cerkev sv. Martina. Ko je ideja dobila svoja dva k “blagoslova”, smo se z veseljem lotili montaže, ki je trajala skoraj štiri leta, skupaj s skulpturami, reliefi, ki sedaj dopolnjujejo ladjo cerkve.

Kako in zakaj so nastajale skulpture in reliefi? Kakor je slučaj hotel, da sem našel tako rekoč prazno cerkvico za svoja dela, je bil tudi slučaj, kda sem pred osemintridesetimi leti prišel v istro, kjer sem se tudi deloma nastanil. Ni pa samo slučaj, da mi je ta celotni mediteranski ambient s svojo zgodovinsko romaniko “zopet slučajno” že od nekdaj pri srcu. Tu sem poleg pokrajine, ki sem jo vnesel v svoje kiparstvo Zadnjih desetih let, občudoval tudi stare kulturne spomenike, od katerih sta me še posebej presunila s svojo izraznostjo freska Mrtvaški ples iz Hrastovelj.

In drugi kulturni spomenik iz Berama, mojstrov Ivana in Vincenca iz slikarske delavnice iz Kastva. Skoraj dve desetletji sem premleval, tuhtal v sebi, kako bi nekaj podobnega izrazil kot “Istran”, sicer ne pripadajoč šoli oziroma delavnici, temveč le nekemu likovnemu šarmu ambienta v grožnjanu, kamor smo prišli pred sedemintridesetimi leti likovniki iz skoraj celotne takratne jugoslavije.

Biografija:
Peter Černe je rojen leta 1931 v Ljubljani. Študiral je na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal tudi študij kiparske specialke pri profesorju Borisu Kalinu. Od leta 1960 je imel preko 60 samostojnih razstav doma in v tujini. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah slovenske in jugoslovanske umetnosti doma in po svetu. Udeležil se je mednarodnih simpozijev v Kostanjevici na Krki, 1960, in Šmohorju na Koroškem, 1972. Prejel je številne nagrade in priznanja, med katerimi naj omenimo III. nagrado za kiparstvo na mednarodnem bienalu sredozemskih dežel v Aleksandriji, 1968, nagrado Prešernovega sklada, 1969, in II. nagrado na I. slovenskem trienalu satire in humorja Aritas, Šmarje pri Jelšah, 1995. Peter Černe živi in dela v Ljubljani ter občasno v Grožnjanu v Istri.